Potovanje do Črnega morja
Hrvaška-Črna gora-Srbija (Prvi del)
Potovanje se začne pozno zvečer ob 23:30 iz Maribora, kjer sva nadaljevala pot proti Baški vodi. Pot je bila dolga a na srečo ni bilo gneče na avtocesti, kot smo običajno navajeni, kadar gremo na dopust. Po pičlih 7 urah sva pišla na svoj cilj v Camping Baško Polje. Na žalost sva prostor našla bol zadaj tako da sva do plaže potrebovala 7min hoje. Prvi dan dopustovanja je bil nama prav všeč. Morje je bilo obdano z veličastnimi gorami, ki so gledale izza dreves. Morje pa tko čisto in lepo, da te je njegova modrina prav pritegnila, saj si v hipu skočil vanj. Res je da camp kjer sva bila ni bil prav nič poseben, saj je bilo veliko zapuščenih stavb in tudi pot do plaže ni bila prav razvidna. Velik plus tega kempa pa je da ima svojo pekarno in trgovino, ter seveda na plaži gostilno. Tukaj sva si tudi privoščila hladno osvežitev.
Naslednji dan sva krenila na pot dalje proti Črni gori(Montenegro), kjer sva si še na poti ogledala Dubrovnik. Ampak le na hitro, saj parkirnih mest ni bilo in sva mesto "obhodila" kar z avtomobilom. Čakalo naju je še prečkanje meje z Črno goro (Montenegro), kjer pa nisva imela toliko sreče, kot sva pričakovala. Na meji z Hrvaško in Črno goro sva čakala kar 4ure. Tako, da če se odpravljate prečkati mejo si vzemite čas, saj hitro ne bo šlo. Prispela sva čez mejo, ter se kar hitro odpravila proti Kotorju na razgledno točko. Pri morju sva si poiskala kamp in se usidrala za eno noč v njem.
Potovanje po Kotorju še ni končano
Ogledala sva si zapuščeno pristanišče za podmornice. Pot je lepa in skoraj povsem asfaltirana le zadnji kilometer je zmožno prevoziti le z terenskim vozilom. Na žalost bi lahko tukaj potegnili velik potenciali ampak so vse zapustili in se že dobro vidi, da začenja propadati. Kljub temu se splača pogledat in raziskat ta podzemeljski čudes.
Pot naju pelje naprej proti Žabljaku
Je najvišje ležeče urbano naselje na Balkanu, saj je na 1456 metrih nadmorske višine. Zadala sva si, da tega nikakor ne smeva izpustiti in sva se peljala skozi to čudovito pokrajino in prispela na najin cilj in se usidrala kar za 2 noči. Ostala sva v Kampu Kljajevića Luka, kjer sva rezervirala za naslednji dan termin za Rating in seveda Zip line. Izkušnja je bila adrenalinska, kljub temu, da ni bilo toliko vode, je bil rating po reki Tari prav zabaven. Zip line vožnja z panoramskim pogledom na most z velikimi loki, ki premostita 160 m globok kanjon reke Tare. No v glavnem zabave ni manjkalo in tudi dolgčas nama ni postalo. Za tiste, ki imate nekoliko več časa na razpolago si Žabljak oglejte bolj podrobno in tudi Durmitor na izpustit. To in še ogromno stvari v Črni gori nama je ostalo za videt, tako da se naslednje leto vračava z tem namenom, da prepotujeva celotno območje Črne gore..jpg)
.jpg)
Prečkanje meje z Srbijo
Nič zahtevnega. Kolon ni bilo in tudi čakala nisva skoraj nič. Prečkala sva mejo in odšla pogledati Sveti Bor, ki je najstarejša smreka v Srbiji, ki so jo domačini poimenovali Stari ali Sveti bor. Legenda pravi, da v notranjosti bora stoji sporočilo, ki so ga pustili nekdanji prebivalci Kamene gore. V njej so verjeli, da so navedli razloge njenega odhoda in ga zapečatili z voskom. Stari zapis je sčasoma prerasel v drevo, skrivnost pa je za vedno skrita. Dobro v notranjost nisva mogla pogledati, sva si ga pa ogledala iz vseh strani, ki brstijo iz zemlje.
Leskovac in restavracija Groš
Kot pravijo rana ura zlata ura sva se že zgodaj zjutraj odpravila na pot. Najin slastni cilj, ki je bil 5 ur oddaljen od naju je bil Leskovac Restavracija GROŠ etno brvnara. Že celi dan so nama po glavi rojile njihove specialitete in sva zato komaj čakala, da prispeva na cilj. Ob prihodu v restavracijo sva bila navdušena ob tako lepem sprejemu in seveda takojšni postrežbi. Za paradižnikovo solato, mešano meso na žaru za dve osebi, pijači in še nekaj dodatkov sva odštela manj kot 20 evrov. Če ste v Srbiji in imate možnost, da obiščete Leskovac, vam te odločitve nikoli nebo žal.
Ker pa sva zjutraj dovolj zgodaj vstala, sva imela čas še za obisk naravnega parka "Stara Planina". Odličen prostor za kampiranje sva si našla tik ob vodi. Udobno sva se namestila in komaj čakala, da si narediva palačinke z malinami, ki sva jih na poti do Leskovca kupila od domačinov.
Kako narediti maso za palačinke brez kakršnega koli truda? Vse skupaj že prej kupiš v praktičnem pakiranju. V Lidlu imajo včasih palačinke za hitro pripravo v prahu. Edina stvar kar moraš naredit je da dodaš mleko in dobro premešaš.
Ko so še zadnji sončni žarki zašli sva tudi midva morala končati odlično izkoriščen dan.
Golubac
Ni ga čez odličen zajtrk na svežem zraku. Tako sva si napolnila baterije za vožnjo do Golubaca in njegovega znamenitega gradu. Najin čas vožnje je v veliki meri 5 ur do enega cilja in še kakšne 3 ure do kampa ali kakšnega kotička, ki ga mimo grede najdeva. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Do Golubaca sva potrebovala dobre 4 ure in pol. Končno sva prispela do reke Donav, ki pa naju je kar presenetila z njenim obsegom. Če pomislimo, da je druga najdaljša evropska reka, ki izvira v Nemčiji( Schwarzwaldu) in teče skozi glavna mesta štirih držav Dunaj (Avstrija), Bratislavo (Slovaška), Budimpešto (Madžarska) in Beograd (Srbija). Ter da bova tej reki še kar dolgo sledila do črnega morja. Najširši nasmeh je imela reka Donav, ko sva prispela na grad Golubac. Ogled gradu je bil vreden svojega časa, saj naju je pritegnila njegov izgled in zgodovina. Za počitek sva si izbrala kamp, ki ne leži daleč od Romunske meje. Na izbiro sva jih imela kar nekaj a sva se odločila za Camp Oaza. Plačala sva tam nekje 10 evrov na noč, kar pa sploh ni veliko za to kar so nama vse ponudili. Z ljubeznijo urejene sanitarije in še mesto tik ob jezeru je bila pika na i za današnji dan.
